selitev

Restavracije

Nekaj časa nazaj sem se odločil, da se bom preselil od doma, saj sem našel zelo ugodno najemniško stanovanje, katero pa se mi je zdelo primerno, da začnem svoje samostojno življenje. Tako pa sem do tedaj že vso življenje živel pri starših, ter sem sedaj menil da sem zadosti star in pa finančno samostojen, da je že čas, da se morda odselim na svoje. Tako pa mi je samostojno življenje v bistvu čisto sedlo, saj sem sedaj imel več časa zase. 

Tukaj pa se je pojavil en manjši problem. To pa je bil ta, da nisem bil ravno pristaš kulinarike. Tako pa si nisem ravno znal zelo veliko kuhati, oziroma se mi to bolj kot ne, ni dalo. To pa je potem vodilo v to, da sem si več ali manj kuhal ene in iste reči. Sploh pa je bil problem, ko sem se vrnil s službe, ter sem takrat bil čisto brez energije, tako da se mi res ni dalo ničesar pripravljati. Zato pa sem se čedalje bolj pogosto začel odpravljati v razne restavracije. 

Restavracije mi olajšajo pripravo hrane

Te pa so mi nudile res izvrstno hrano, kakršne si ne bi moral pripraviti sam doma, poleg tega pa to ni zahtevalo nobenega truda. Tako sem se lahko v razne restavracije odpravil kar na poti domov, ko sem se vračal iz službe, ter mi je bilo to tako spotoma, da nisem porabil veliko časa. Nato pa sem imel na poti domov tudi ogromno različnih opcij, kar se tiče restavracije, tako da sem se skoraj vedno lahko odpravil v kakšno drugo restavracijo, kar pa mi je nato omogočalo, da sem lahko preizkušal različne kulinarike, ter sem tako lahko videl, kje mi je hrana najboljša. Zato pa sem se v nekatere restavracije tudi odpravljal bolj pogosto, saj mi je bila kakšna hrana tam zelo dobra, ter mi je večkrat pasala. …

Invisalign

Pa smo se končno preselili v novo stanovanje. Oče ga je dobil od podjetja v katerem je delal. Zdaj sva s sestro končno dobila svojo sobo. Prej smo živeli pri babici in dedku v centru mesta, kjer sva si sobo delila še z mamo in očetom. V drugi sobi pa sta bila babica in dedek. Bi se reklo, da smo šli na svoje. Sprememba je dobro dela prav na vse člane naše družine. Novo okolje, novi sosedje in novi prijatelji. Naša mama je dokaj hitro vzpostavila dobre sosedske odnose.

Jabolko in zobni aparat Invisalign gresta z roko v roki

Imela je čas celo dopoldne, ko sva midva bila v šoli, oče pa v službi. Tako smo spoznali tudi prvega soseda. Zobozdravnika, smo kasneje izvedeli, Rudi po imenu. Meni se je vedno zdel tako strog, bil je visok, črnolas in nosil je velika bela očala. Pa resen obraz. Le redkokdaj sem ga videl nasmejanega. Je pa vedno pozdravil in naju pobožal po laseh. Imel je tudi dva otroka, prav tako par. Kar hitro smo postali prijatelji.

Tako je nekega dne predlagal mami, da se z menoj oglasi v njegovi ordinaciji. Nosil sem namreč zobni aparat. Tisti klasični, na zvezdice. In sva šla. Povedal je, da je na tržišče prišel nov zobni aparat, Invisalign se imenuje. In ima veliko prednosti pred starim, klasičnim. Lažje se čisti, ni preprek pri hrani, prav vse lahko jem, pa tudi čas popravljanja zob je dosti krajši ter skoraj neviden je. Edina slabost je, da je potrebno Invisalign aparat plačati. z očetom se takoj odločita in v zelo kratkem času imam na zobeh Invisalign zobni aparat. Sošolci so takoj opazili razliko, jaz pa tudi. Zobni aparat Invisalign mi je omogočil, da po dolgem času lahko griznem v jabolko, kar prej pri starem aparatu ni bilo mogoče. Življenje se mi je spremenilo za sto procentov in po svetu sem začel hodit z velikim nasmehom na obrazu.

Tako je ostalo vse do danes, ko ne potrebujem več zobnega aparata.…

Prodam stanovanje

Že nekaj časa se odločam, da prodam stanovanje in se preselim v hišo, ki sva jo z ženo gradila skozi leta, jo počasi urejala in si pripravljala najin brlog za stara leta. In napočilo je to leto, ko sva uspela urediti vse potrebno, da lahko zaživiva v novem domu.  Ampak je tukaj tudi stanovanje, v katerem sva vzgojila dva otroka, ki sta že odrasla in živita vsak na svojem koncu in širita srečo in veselje, nama pa je ostalo prazno in za ta trenutek nekoliko nepotrebno stanovanje.

Zato sem prišel na idejo da prodam stanovanje, ga predam nekomu, ki bi v njem doživel vsaj pol toliko lepih spominov, kot smo jih mi. Tukaj so bili naši začetki, preživljali in preživeli vzpone in padce, lepe trenutke, tudi kakšen žalosten se je našel med njimi, a v vsakem primeru je bilo to stanovanje vsem zelo pri srcu. Spomini so privreli na plano, ko se je utrnila misel o tem da prodam stanovanje, najin prvi sin, prvo novo leto v troje, potem se nam je pridružil še drugi in bili smo ena srečna družinica. Najlepši del leta so bili prazniki, ko smo vedno skupaj krasili novoletno jelko, slavnostno prižgali lučke, nastavili mleko in piškote božičku, vse to in še več mi je kar orosilo oko. Ko se spominjamo nekega obdobja, se najpogosteje zadržujemo ravno v teh srčnih trenutkih, ko je bila družina še skupaj, a otroci odrastejo in edino kar nam še ostane so spomini na lepi del skupnega življenja.

Ne da bi bil preveč sentimentalen, ampak vem, da ko enkrat prodam stanovanje, bodo ostali če še spomini v mislih in slikah v albumih. Ne bo več stene z označbami kako sta rastla fanta, treskajočih vrat, ki jih skozi leta nikakor nismo uspeli popraviti, tečne sosede, ki mi je vsak dan utrujala z njenimi tegobami. Vendar me je vseeno prepričalo dejstvo, da je hiška, ustvarjena ravno tako s srcem, kjer bom, ko prodam stanovanje z ženo ustvaril nove spomine.

…