Glede na to, da imamo danes telefone in fotoaparate, se vse slike nalagajo na računalnike, trde diske in podobno. Nihče pa dejansko nima fizično razvitih slik oziroma to ima zelo malo ljudi. Zelo malo ljudi se spravi v trgovino razviti slike, ki jih imajo v računalniku.

Potem pa so prišli oziroma nikoli niso odšli, fotoaparati, ki takoj razvijejo sliko. Samo pritisnemo na gumb, slikamo in slika pride ven. Sliko shranimo v škatlo ali album in imamo spomin. Spomin ni na računalniku ampak dejansko v naši roki.

Problem teh fotoaparatov je, da so slike zelo drage, da se skoraj ne splača delati takih slik oziroma jih delamo zelo redko in res pazimo kaj slikamo, saj vemo, da imamo omejeno število slik ki jih lahko naredimo, pa še drage so. V paketu danes skoraj da ne dobimo več kot 10 slik in so res zelo drage.

Lahko pa kupimo tudi filmsko kamero, ki pa ima dejansko film, kjer lahko naredimo tudi čez 30 slik in je precej ceneje. To nas seveda vrne v stare čase, ko so obstajale samo te kamere in ravno to je čar te kamere. Dandanes, ko gledamo slike iz našega otroštva, so slike, ki so v albumu. In te slike so bile narejene z filmsko kamero in naši starši so šli slike razviti in jih dali v album. To lahko delamo tudi dane, da lahko v bližnji prihodnosti nekomu pokaže fizične slike, ki so mnogo lepše za videti in občutek je odličen, ko dejansko držimo fotografijo v roki. Ljudje vidijo fizične slike in ne gledajo v ekrane različne mape kjer je po tisoče slik.

Še vedno obstaja nek čar fizične slike iz filmske kamere, kot pa neka digitalna slika na računalniku. Slike imamo lepo shranjene v albumu ali pa v neki škatli in vsake toliko časa, ko škatlo odpremo, začnemo brskati po njej in vidimo koliko različnih spominov drži tale škatla.…