Pa smo se končno preselili v novo stanovanje. Oče ga je dobil od podjetja v katerem je delal. Zdaj sva s sestro končno dobila svojo sobo. Prej smo živeli pri babici in dedku v centru mesta, kjer sva si sobo delila še z mamo in očetom. V drugi sobi pa sta bila babica in dedek. Bi se reklo, da smo šli na svoje. Sprememba je dobro dela prav na vse člane naše družine. Novo okolje, novi sosedje in novi prijatelji. Naša mama je dokaj hitro vzpostavila dobre sosedske odnose.

Imela je čas celo dopoldne, ko sva midva bila v šoli, oče pa v službi. Tako smo spoznali tudi prvega soseda. Zobozdravnika, smo kasneje izvedeli, Rudi po imenu. Meni se je vedno zdel tako strog, bil je visok, črnolas in nosil je velika bela očala. Pa resen obraz. Le redkokdaj sem ga videl nasmejanega. Je pa vedno pozdravil in naju pobožal po laseh. Imel je tudi dva otroka, prav tako par. Kar hitro smo postali prijatelji.

Tako je nekega dne predlagal mami, da se z menoj oglasi v njegovi ordinaciji. Nosil sem namreč zobni aparat. Tisti klasični, na zvezdice. In sva šla. Povedal je, da je na tržišče prišel nov zobni aparat, Invisalign se imenuje. In ima veliko prednosti pred starim, klasičnim. Lažje se čisti, ni preprek pri hrani, prav vse lahko jem, pa tudi čas popravljanja zob je dosti krajši ter skoraj neviden je. Edina slabost je, da je potrebno Invisalign aparat plačati. z očetom se takoj odločita in v zelo kratkem času imam na zobeh Invisalign zobni aparat. Sošolci so takoj opazili razliko, jaz pa tudi. Zobni aparat Invisalign mi je omogočil, da po dolgem času lahko griznem v jabolko, kar prej pri starem aparatu ni bilo mogoče. Življenje se mi je spremenilo za sto procentov in po svetu sem začel hodit z velikim nasmehom na obrazu.

Tako je ostalo vse do danes, ko ne potrebujem več zobnega aparata.