Že od malega me morje veže, tako sem veliko hodila po primorskih bolnicah, ko sem bila majhna, v osnovni šoli na štajerskem sem se želela učiti italijanski jezik, vedno sem opazovala čolne na morju in si izpit za čoln že takrat želela. Po končani srednji šoli sem se vpisala na faks, ki je bil na primorskem, sama nisem še takrat vedela, kam me pelje pot. Šla sem svoji usodi naproti, samo po težji poti, ker, ko sem končala študij, sem se vrnila nazaj domov. To pa je bila napačna odločitev.

Kmalu sem to spoznala in se vrnila na obalo, kjer sem začela uresničevati sovje želje, izpit za čoln je bil prva moja želja, naredila sem ga, čeprav nisem imela čolna, za to se nisem obremenjevala, kajti vedela sem, da bo prišel čas, ko bom tudi to imela. Spoznala sem fanta, ki je čoln že imel, tako sem vedela, da je to moja pot. Kako sem bila jaz srečna na obali, dihala sproščeno, moje zdravje je bilo na višku, redko kdaj me je dobil sploh kakšen prehlad.

Organizirali smo vikende z prijatelji, kateri so skoraj vsi imeli izpit za čoln, nekateri tudi svoje čolne, tako da smo za vikende pogosto šli na morje. Kako lepo preživeti dnevi so bili to. Vedno je nekdo častil pijačo in hrano, tako smo imeli tematske piknike na morju. Ker sem tudi jaz imela izpit za čoln, sem pogosto vozila, ker fantje več spijejo, so bili še veseli, da imam izpit za čoln, ker so tako bili brez skrbi in uživali v muziki, hrani in pijači.

Človek dobro ve, kje mu igra srce in kje ne, poslušajte sovje srce, malo bolj pozorni bodite na svoje dogodke, kam vas vodijo, mene je izpit za čoln vodil v to življenje že od malega, ko sem gledala čolne po morju, to mi je jasno šele zdaj.…